In ta strast je razvidna iz vsake minute pogovora s Cirilom Komotarjem, najbolj priljubljenim avtomobilskim novinarjem med vplivneži oziroma najbolj priljubljenim avtomobilskim vplivnežem med novinarji – izbira je vaša.

Objavljeno:

ponedeljek, 3. November, 2025

Simona Kruhar Gaberšček

Glavna urednica Marketing magazina

Foto: Črt Piksi

Ciril Komotar, ki smo ga predstavili v naslovnem intervjuju MMa #532 sam zase pravi, da je hibrid – in hibrida tudi vozi. V svoji karieri je preizkusil več kot tri tisoč avtomobilov, njihovo poznavanje pa navdušeno deli s svojimi sledilci, bodisi vloga Komotar minuta bodisi podkasta Atmosferci. Sledi zgodba o tem, kako je zgradil skupnost (in to ne samo avtomobilističnih zanesenjakov), blagovno znamko in medij.

Dobila sva se v »brlogu« Atmosfercev, prostoru, v katerem že na prvi pogled prebiva pristna avtomobilistična strast. Na policah v obliki dirkalne steze – ki je tudi v logotipu njegove podkasterske ekipe – so modeli avtomobilčkov, po mizah ležijo različni kosi opreme, na velikem zaslonu se predvajajo (kaj pa drugega) avtomobilske vsebine, iz vsakega kota pa seva tisti otroški zanos, ki je lasten le resničnim entuziastom.

Ciril Komotar je v svoji karieri preizkusil na tisoče avtomobilov in o njih govori z zanesljivostjo nekoga, ki jih ima v malem prstu. Njegova energija je nalezljiva in upam si trditi, da je še vedno takšna, kot je bila, ko je kot otrok prvič »začutil« avtomobilizem – najprej skozi objektiv fotoaparata in pozneje kot novinar, ustvarjalec Komotar minute in soustanovitelj Atmosfercev. Nedvomno je danes številka ena v Sloveniji, ko gre za avtomobilsko novinarstvo oziroma vplivništvo – sam zase pravi, da je nekakšen hibrid med novinarjem in vplivnežem, pri čemer se ustvarjanja vsebin po vseh teh letih še vedno loteva na sproščen in spontan način, po katerem je prepoznan med svojimi sledilci. Z vlogom Komotar minuta gledalcem odstira pogled v svoje avtomobilsko (pa tudi zasebno) življenje, v podkastu Atmosferci, za katerega ima z ekipo še velike načrte, pa želi podajati kakovostne avtomobilske vsebine.

Prav na dan, ko sva se pogovarjala, je v podkasterski svet prišla že stota epizoda podkasta, pogovor z oblikovalcem luksuznih plovil Danom Lenardom, ki je v njem spregovoril tudi o svojem zadnjem podvigu, doseganju svetovnega rekorda. V 147 urah in 41 minutah je z jadrnico laser prejadral skupno 321,5 navtične milje in s tem presegel prejšnji rekord 283,5 milje iz leta 2024. Skoraj tri ure pogovora (v njem se dotaknejo tudi marketinških tematik, kot sta povezava marketinga in ekologije ter znamčenje in marketing luksuznih jaht) vam bodo šle mimo, kot bi mignil. In takšni so vsi »atmosferski« podkasti, zato resnično ne čudi, da so v samem vrhu slovenskega podkasterstva. Ciril Komotar v Atmosfercih vidi še velik potencial, tudi z vidika pritegovanja blagovnih znamk. Pogovarjala sva se tudi o njegovem sodelovanju z oglaševalci, kako si vplivnež postavi pravo ceno in zakaj bodo pristne vsebine vedno nadvladale umetno inteligenco.

Kdaj se je vzbudila vaša strast do avtomobilizma? Vas spremlja že od otroštva ali pa vas je prevzela šele potem, ko ste se profesionalno začeli ukvarjati z avtomobili?

Pogosto rečem, da so mi bili avtomobili že v zibko položeni. Morda zveni klišejsko, a je res: moj oče je bil velik del kariere (celo kariero) tesno povezan z AMZS-jem in to je bil tudi moj prvi stalni stik z mobilnostjo. V otroštvu sem ga včasih spremljal v službo, kdaj pa kdaj na manj zahtevne poti – in ti izleti so med mojimi najzgodnejšimi spomini in so v meni zagotovo zasejali to »avtomobilsko seme«.

Toda če se danes iskreno ozrem nazaj, ne bi mogel trditi, da je bil to tudi odločilni razlog, da sem pozneje postal avtomobilski novinar. Zdi se mi, da me je najprej pritegnilo ustvarjanje samo po sebi. V osnovni šoli še nisem bil »obseden« z avtomobili, sem pa zelo rad pisal in me je hitro začela privlačiti fotografija. Šele v zgodnjih najstniških letih pa so me avtomobili zares »zagrabili«. Od približno dvanajstega leta naprej je moja strast naraščala eksponentno – pri štirinajstih, petnajstih sem avtomobile obsedeno spremljal. Najprej sem jih fotografiral po ulicah. To je bilo na prelomu tisočletja, ko smo bili vsi na forumih. Nanje sem nalagal svoje fotografije, saj sem z ljudmi, ki do avtomobilov čutijo podobno kot jaz, želel deliti, kar sem videval na cestah. Na forumih smo se zbirali, si kazali »ulov dneva«, debatirali. Iz tega je zrasla moja prva ustvarjalna »geneza« v povezavi z avtomobili.

Hkrati sem doma prebiral vse avtomobilske medije, slovenske revije sem poznal skoraj na pamet. Ko sem opravil vozniški izpit, sem si avtomobile želel tudi voziti – dostopa do njih pa nisem imel. Takrat sem v avtomobilske salone včasih prišel kot »potencialni kupec« samo zato, da sem lahko sedel za volan in naredil krog. (smeh)

Pa ste se takrat že zavedali, da bi lahko testirali avtomobile, če bi bili novinar?

Vedel sem, da so nekje ljudje in podjetja, ki skrbijo za testne avtomobile, in da si jih mediji izposojajo. Jaz sem preprosto »zavohal«, kje so, in se pojavil na licu mesta. Želel sem jih peljati – pika. In našel sem pot, da sem tudi jih vozil. Pogum in odprtost sta mi bila od nekdaj naravna. Samozavesti mi ni manjkalo, z ljudmi sem znal komunicirati, in to je bil pomemben predpogoj.

Je bila morda tudi vaša izbira študija povezana z novinarstvom?

Ne. Po izobrazbi sem turistični tehnik in sem – brez olepševanja – »faliran« študent. Vleklo me je vse kaj drugega kot formalna izobrazba. Danes mi ni prav nič nerodno priznati, da nismo vsi narejeni za isto pot. Verjamem pa, da so me moje stranpoti vseeno pripeljale v pravo ulico.

Kako pa ste se potem vseeno znašli v novinarstvu?

Do prelomne točke je prišlo, ko sem naletel na redek avtomobil – v Sloveniji je bil samo en takšen primerek. Po naključju je bil voznik tega avtomobila tudi lastnik avtomobilske revije, Matjaž Tomlje. Spoznala sva se in, zanimivo, izkazalo se je, da pozna mojega očeta. Potem pa sem mu pisal in ga prosil, naj mi da priložnost. »A znaš kaj napisati?« me je vprašal. Napisal sem test, čez nekaj dni pa prejel vabilo v uredništvo – in to mi je spremenilo življenje.

V uredništvu sem dobil prvi polprofesionalni fotoaparat in čas, da ustvarjam. Kmalu, po letu ali dveh, pa me je k sodelovanju povabil Miha Merljak, danes urednik televizijske oddaje Avtomobilnost na RTV Slovenija. Na začetku leta 2006 sem tako prišel na Siol – in tam se je začelo pravo učenje avtomobilskega novinarstva. Miha mi je dal temelje, iz katerih izhajam še danes: kako razmišljati o avtomobilih, kako stvari povedati kompaktno in informativno.

Na Siolu sem ostal do konca leta 2016. Junija 2016 pa sem iz povsem ustvarjalne potrebe posnel prvi vlog Komotar minuta. Brez načrta, brez kalkulacij – samo z željo deliti svoje življenje in strast do avtomobilov. Torej tisto, kar počnem še danes, le v drugačni obliki.

Vlogi so bili takrat pri nas še precej v povojih, kajne?

Nisem bil prvi na tem področju, zagotovo ne. Po mojem je bil prvi slovenski vloger Jonas Žnidaršič; on je bil tako ali tako vedno pred časom. Večina vlogerjev ali bolje rečeno vlogerk je ustvarjala drugačne, bolj lifestyle vsebine, avtomobilov pa ni nihče »obdeloval« tako pogosto in tako organsko. Jaz sem takrat vsak dan objavil nekaj; pravzaprav me je bilo težko ignorirati. (smeh) Na Siolu sem imel krasno ekipo in z veseljem sem ustvarjal tudi Komotar minuto, ki je rasla ob boku mojega novinarskega dela.

In potem?

Potem pa sem naletel na zid. Ljudje so moje ustvarjanje narobe razumeli – kot da ob Komotar minuti zaslužim »na črno«. V resnici pa sem to počel iz čistega entuziazma z natančno nič prihodka. Sčasoma so prišli očitki, da »testni avtomobili pripadajo uredništvu« in da ne morem z njimi snemati »satelitske« vsebine. Na Siolu so to videli drugače kot jaz – in dobil sem odpoved.

To je bil boleč udarec, a hkrati priložnost. Komotar minuto sem delal že kakšnega pol leta, doma sem imel podporo, osnovne življenjske temelje pa urejene. Zbral sem pogum in si rekel, pa dajmo poskusiti. S 1. januarjem 2017 sem šel na svoje.

Kako pa je bil videti ta premik? Ste imeli že dovolj vzpostavljenih povezav z morebitnimi poslovnimi partnerji in oglaševalci, da ste si lahko »privoščili« samostojno pot?

Ta premik ni bil ravno črno-bel. Še ko sem bil na Siolu, sem dobival ponudbe za sodelovanje, ampak sem želel ostati »čist«, saj sem si želel, da bi vlog delal pod okriljem Siola. Kot novinar sem imel tesne stike z avtomobilskimi znamkami že več kot desetletje, tako da bi lahko rekel, da sem bil s tega vidika že praktično popolnoma neodvisen. V prvih šestih mesecih Komotar minute se je pojavilo tudi dovolj zanimanja z različnih strani, da sem verjel, da bo šlo. Največja sprememba zame je bila, da sem se moral iz čistega kreativca čez noč preleviti tudi v poslovneža: določiti vrednost vsebine, postaviti cene, načrtovati.

Še danes mislim, da smo vplivneži oziroma ustvarjalci vidnejših vsebin pogosto podcenjeni v primerjavi s klasičnimi mediji. Z razmeroma majhnimi proračuni lahko na družbenih omrežjih dosežeš zelo veliko, sploh če je publika prečiščena in usmerjena, kot je pri meni. Pri meni so to predvsem avtomobilski navdušenci, a nikoli nisem ciljal ozko; nikoli nisem gradil vsebine, da bi ustrezala določeni demografiji. Delam to, kar je meni zanimivo, in očitno je to dovolj široko.

Pa vendar – koga bi lahko danes opredelili kot svoje občinstvo?

Zdi se mi, da se moja publika malo stara z mano. (smeh) Ampak vedno znova v tem mojem bazenu plavajo tudi mlajši ljudje, pretežno avtomobilski zanesenjaki. Toda resnično nisem nikoli ciljal prav na točno določeno skupino ljudi. Nikoli si nisem rekel, da moram ustvarjati vsebino, ki bo všeč »tem in tem« ljudem, ker bo to zame boljše z marketinškega vidika in da bom tako lahko več zaslužil. Tako da je moja publika v resnici zelo široka. Če bi grobo ocenil, bi rekel, da je približno 25 do 30 odstotkov žensk in 70 do 75 odstotkov moških.

To pa sploh ni malo žensk, zanimivo.

Ne, to je dejansko zelo veliko. Ta delež je seveda največji, ko ustvarjam vsebine, ki so manj povezane z avtomobili. Velikokrat namreč posnamem tudi kakšen detajl, ki ne bi ravno sodil v moj vlog, na primer, ko sva s partnerko posnela video, kjer si ona pripravlja okusen obrok. Ampak meni res »dogaja« in rad pokažem tudi kaj, česar mi morda ne bi pripisali.

Ženske so me v večji meri spremljale tudi, ko sem v sodelovanju s Pivovarno Laško in Olimpijskim komitejem Slovenije v Peking (prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 2021, op. p.) s hibridnim vozilom dostavil led iz Triglavskega ledenika, s čimer smo želeli opozoriti na problematiko globalnega segrevanja. Moji storyji iz Petersburga, Moskve, Sibirije in drugih krajev, skozi katere sem se vozil, so bili zelo spremljani med ženskami, tudi veliko so komentirale.

Če torej potegnem črto pod tem, kdo me najbolj spremlja, so to seveda največji avtomobilski entuziasti, pa tudi tisti, ki na avtomobilizem gledajo bolj široko. Mislim, da je to predvsem zaradi načina, kako pristopam do vsebin. Avtomobila, ki ga testiram, ne predstavljam strogo novinarsko, čeprav se seveda osredotočam tudi na številke in mere, primerjavo s prejšnjo generacijo tega modela in podobno, ampak to počnem bolj sproščeno in zabavno. Vedno si prizadevam za humor in poskrbim za dobro montažo, da celoten prispevek lepo teče, hkrati pa ne »težim« s suhoparnimi številkami. Na ta način uspem zajeti ljudi, ki jih avtomobili resnično zanimajo in so tudi zahtevni potrošniki tovrstnih vsebin, pa tudi tiste, ki me morda spremljajo samo zato, ker jim je všeč moja energija, pa zato, ker nisem zatežen (smeh).

V vaših vlogih torej niso samo avtomobilske vsebine, saj s sledilci delite tudi družinske trenutke. Niste nikoli imeli pomislekov z izpostavljanjem svojih bližnjih?

Ja, tudi to izvira iz moje spontanosti, meni pač res dogaja in včasih si želim deliti kar vse, kar doživljam. Moram pa priznati, da sem pri vsebinah, v katere sem vključil tudi svojo družino, zdaj malce stopil na zavoro. In to kljub temu, da dobro vem, da bo vlog, v katerem nastopata moja partnerka ali hčerka, trikrat bolj gledan. Pri tem se moram malce bolj zavestno brzdati, da ne objavim ravno vsega (smeh).

Pa ste morda z leti tudi zaradi sodelovanja z več blagovnimi znamkami oziroma oglaševalci izgubili kaj svoje spontanosti? Ali pa vztrajate pri tem, da vsebine pač ustvarjate na sebi lasten način – zaradi katerega ste tudi tako priljubljeni med svojimi sledilci?

Za vse moje objave, razen če ne gre za dogovorjena sodelovanja, ki zahtevajo malce več načrtovanja in predogledov, bi lahko trdil, da so še vedno zelo spontane. Po naravi namreč nisem ravno najbolj organiziran in mi zato zelo ustreza, da objavim, kar mi pride na misel. Moja vloga kot ustvarjalca vsebin je v bistvu precej sebična, saj hočem biti sam zadovoljen s tem, kar objavim. Imam res veliko srečo oziroma privilegij, da sem v poslu, ki me resnično navdušuje, saj so mi avtomobili noro všeč. Preprosto rad ustvarjam, zato mi ni treba »fejkat«. 

Seveda imam testne termine, snemanja, logistiko, a zjutraj nikoli ne vstanem z mislijo »kaj moram danes za vsako ceno objaviti«. Če imam avto, o katerem imam kaj povedati, to preprosto tudi zabeležim. Vse to mi še vedno daje takšen zagon in energijo kot prvi dan.

Predstavljam si, da ko ste začeli snemati vlog, oprema še ni bila tako vrhunska, kot je danes. Kako se je Komotar minuta spreminjal tudi po produkcijski plati?

Komotar minuta je še vedno posnet izključno s telefonom. Namenoma. Zavedam se, da bi bila zvok in slika z »veliko« kamero lepša, ampak vsaka dodatna plast je tudi filter med mano in človekom, ki gleda. Vloge montiram pretežno na telefonu, nekatere na računalniku. Podkast Atmosferci pa je druga zgodba – tam snemamo z resno opremo, ker tudi format to zahteva.

Članek lahko v celoti preberete v Marketing magazinu september 2025, #532. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

VIR: MM