• Naruse se je Toyoti pridružil leta 1963 in vse do smrti leta 2010 sodeloval pri razvoju ter preizkušanju avtomobilov.
• Zaradi izjemnega občutka za vozne lastnosti avtomobilov in sposobnosti prepoznavanja tudi najmanjših razlik v njihovem obnašanju je imel več slikovitih vzdevkov - tudi “Meister” in “Top Gun”
• Nemško dirkališče Nürburgring je postalo njegov drugi dom, kjer je nabral izjemno veliko testnih kilometrov.
• Mentor Akia Toyode: Naruse je bil vozniški mentor Akia Toyode -naučil ga je, da je treba avtomobile razumeti za volanom in ne le skozi tehnične podatke.
• Bil je eden od utemeljiteljev duha Gazoo Racing in je sodeloval pri prvem nastopu Toyotine ekipe na dirki 24 ur Nürburgringa leta 2007
• Zapuščina, ki živi naprej - njegovo prepričanje, da najboljše avtomobile ustvarjajo izkušnje iz resničnih voznih razmer in avtomobilskega športa, ostaja eno od temeljnih načel Gazoo Racinga.

Hiromu Naruse je bil veliko več kot Toyotin glavni testni voznik in razvojni inženir. Bil je človek z izjemnim občutkom za avtomobile, ki je znal njihove vozne lastnosti začutiti, prepoznati najmanjše pomanjkljivosti in jih skupaj z inženirji pretvoriti v izboljšave.

Svoje znanje je prenašal tudi na Akia Toyodo, ki se je pod njegovim mentorstvom iz avtomobilskega navdušenca razvil v voznika z dirkaško miselnostjo. Naruse je tako pomagal postaviti temelje filozofije Gazoo Racing -  ustvarjati vse boljše avtomobile z učenjem in izkušnjami iz avtomobilskega športa.

Človek, ki je avtomobile razumel drugače

Ko je Hiromu Naruse leta 1963 prišel v Toyoto, si verjetno ni predstavljal, kako močno bo zaznamoval razvoj japonskih športnih avtomobilov in prihodnost znamke Gazoo Racing. Začel je kot začasno zaposleni v oddelku za pregled vozil, vendar ga je ljubezen do avtomobilov hitro vodila naprej. Prebil se je v razvojni oddelek, kjer je sodeloval pri nastajanju avtomobilov, ki so postali pomemben del Toyotine zgodovine.

Njegova pot je bila drugačna od običajne kariere razvojnega inženirja. Naruse ni avtomobilov razumel zgolj skozi tehnične podatke, meritve in konstrukcijske rešitve. Zanj je bilo ključno, kaj voznik dejansko občuti za volanom - kako se avtomobil odzove na ukaz, kako se obnaša na različnih podlagah, kako se njegova vodljivost spreminja na meji oprijema in ali vozniku omogoča, da se z njim poveže v celoto.

Prav zaradi izjemnega občutka za avtomobile si je med sodelavci prislužil vzdevek “Meister” oziroma mojster. Bil je voznik, ki je znal prepoznati tudi najmanjše razlike v obnašanju avtomobila, jih ubesediti in nato skupaj z inženirji pretvoriti v konkretne izboljšave. Med sodelavci je veljal za človeka, ki je avtomobile razumel skoraj instinktivno.

Njegova filozofija je bila preprosta, a temeljna: “Ceste ustvarjajo avtomobile” Najboljše rešitve se po njegovem prepričanju ne rodijo samo v razvojnih laboratorijih, temveč predvsem na cesti in dirkališču, kjer avtomobil razkrije svoje prednosti in slabosti.

Od Toyote 2000GT do športnih ikon

Naruse je v Toyoti sodeloval pri razvoju številnih pomembnih modelov. Med prvimi so bili športni avtomobil Sports 800 in model 1600GT, pomembno vlogo pa je imel tudi pri nastanku Toyote 2000GT, enega najpomembnejših japonskih športnih avtomobilov svojega časa.

Njegova kariera se je nato vse tesneje povezovala z avtomobilskim športom. Kot glavni mehanik je sodeloval pri razvoju dirkalnika Toyota 7, pozneje pa je prevzel vse pomembnejšo vlogo pri razvoju in preizkušanju športnih avtomobilov. Njegovo znanje je pomagalo oblikovati različne generacije modelov Celica, MR2 in Supra, pa tudi druge Toyotine avtomobile.

Do konca devetdesetih let je postal glavni testni voznik, odgovoren za širšo ekipo razvojnih voznikov. Njegovo delo je segalo od športnih modelov do avtomobilov za vsakdanjo uporabo, saj je verjel, da mora biti kakovostna vozniška izkušnja pomembna pri vseh vozilih, ne le pri tistih z izrazito športnim značajem.

Posebno mesto v njegovi karieri je imel nemški Nürburgring. Z njim se je prvič srečal leta 1973, ko je odpotoval v Evropo na šesturno vzdržljivostno dirko. Legendarna steza, znana po številnih slepih ovinkih, velikih višinskih razlikah in nepredvidljivem asfaltu, ga je takoj prevzela. Z leti je tam nabral ogromno izkušenj in prevozil več krogov kot skoraj kateri koli drug japonski testni voznik.

Za Naruseja Nürburgring ni bil le dirkališče, temveč izjemno zahtevno razvojno okolje. Na njem so se pokazale lastnosti, ki jih na običajnih cestah ali v nadzorovanih testnih razmerah ni bilo mogoče enako dobro preveriti. Avtomobil je moral biti hiter, toda tudi stabilen, predvidljiv, vzdržljiv in dovolj intuitiven, da je vozniku omogočal zanesljivo vožnjo tudi na meji zmogljivosti. 

VIR: https://www.toyota.si/